Zahtevamo redefinicijo kaznivih dejanj posilstva in spolnega nasilja po modelu “ja pomeni ja”.

“Niti za trenutek nisem pomislila, da bi prijavila. Kje je moj dokaz? Bi na sodišču veljala moja tresoča usta, moje besede in razmazana ličila? Je dokaz stud, ki ga čutim na svojem telesu, kot da bi se kot smola cedil iz mene? In ravno ta stud mi je preprečeval, da bi se borila za svojo pravico. Sama svoja mučiteljica bi bila, če bi se prisilila to še enkrat podoživeti. Poleg tega pa nisem hotela naprtiti sramote svoji družini.”

 #jaztudi, marec, 2018

V času osnovne šole sem se v glasbeno šolo vozila z vlakom. Pogosto je v vagon vstopil moški, se nekako prerinil na sedež nasproti mene, se usedel in se s svojimi koleni dotikal mojih. Nič več kot to, a počutila sem se ujeto, preganjano, napadeno, pa tudi negotovo, saj ni nihče od ostalih sopotnikov opazil, da bi bilo kaj narobe. Nisem se premaknila ali zapustila sedeža, saj z vlaka tako ali tako nisem mogla in lahko bi mi sladil kamorkoli, tudi na manj obljudena mesta. Nisem si želela biti kjerkoli sama z njim. Nekoč se je žal ravno to zgodilo. Na poti iz glasbene šole domov sem sedela v praznem delu vlaka. Prišel je, a se ni usedel nasproti mene, temveč v naslednjo vrsto na sedež na nasprotni strani vagona. Potem se je ulegel, odpel razporek na hlačah in izvlekel spolovilo. Nisem želela gledati vanj, a sem s kotičkom očesa to opazila. K sreči je bil vlak že tako blizu moje izstopne postaje, da sem odšla na hodnik in izstopila. Mlajši brat mi je povedal, da je ta moški oče njegove sošolke. Nedolgo za tem dogodkom je umrl. Ko sem izvedela za to, sem si oddahnila.

 #jaztudi, april, 2018

Pri 14 letih, ko sem bila na počitnicah, me je družinski “prijatelj”  zlorabil in posilil. Ko je to storil sem otrpnila in se dobesedno odklopila, kot da me nebi bilo v telesu. Od takrat naprej sem se soočala s krivdo, da sem za to kriva jaz, ker nisem nič naredila, se branila, zavpila...

V srednji šoli sem se soočala z hudo depresijo, nisem imela samozavesti, bila sem v krču... v tistem obdobju se nisem imela rada. Bilo mi je res težko, imela sem tudi samomorilne misli. Da sem spregovorila o tem, kaj se mi je zgodilo, je trajalo 6 let. Najprej sem povedala prijateljici, kasneje staršem. Prijave nisem podala, saj me je bilo strah...

Šele zdaj pri tridesetih letih se moje rane počasi celijo. S pomočjo psihoterapevtke sem se postavila na noge ter lažje zadihala in se začela imet rada.

 #jaztudi, februar 2021

Če bi šla z njim ven. Uporabljal je lažen profil brez slike in prijazno sem zavrnila ponudbo. Pa je sledilo še par sporočil, jaz pa sem jih ignorirala, češ, se bo že naveličal. Kmalu je dodal pol gimnazije in začel na tem lažnem profilu pisati pesmice o meni. Sošolcem se je zdelo smešno, meni pa ne toliko. Sledilo je mnogo zasebnih sporočil, kako ne more brez mene, kako naj pustim svojega fanta, ki me vara, kaj bi mi rad delal (pri tem je nazorno opisoval dele mojega telesa in ob branju mi je šlo na bruhanje, počutila sem se umazano). Napisal mi je tudi, da je prikolesaril do mojega doma in me ni bilo pa sem mislila, da se laže. Kasneje so mi starši povedali, da sta me iskala dva fanta na kolesih. Profil sem blokirala in nekaj časa sem imela mir, nato pa se je po ne vem kakšnem spletu okoliščin blokada izničila, ega še zdaj ne razumem. Na facebooku je bilo takrat pravilo, da ko nekoga blokiraš, to traja 24 ur, nato pa ga lahko odblokiraš in to spet traja 24 ur, preden ga lahko zablokiraš nazaj. Fant je to pogruntal in čakal 24 ur, mi nekaj napisal ter me zablokiral. Dobil je popoln nadzor nad sporočili. Občutek je bil grozen. Sporočila so se vlekla dolgo in na koncu je prišlo do tega, da je oseba dobila opozorilo od uradne inštance. Nato je bil nekaj časa mir. Potem pa se je pri 19ih spet pojavil zvečer, ko sem sama hodila, ponovno iz gimnazijskega žura. Nisem ga videla, kar naenkrat je zvil moje roke na hrbet in imel je tudi nož. Prestrašila sem se in čisto zmrznila, nisem se mogla premaknit, kričat, se branit. Lahko sem samo jokala in čakala, da mine. Takrat nikomur nisem povedala. Podobna stvar se je zgodila še parkrat, preden sem zbrala dovolj poguma in poiskala pomoč (ko so šle stvari že tako daleč, da me je pretepel skoraj do onemoglosti). V začetku sem tudi pri pravnih organih naletela na veliko opazk, ki so me dajale v luč krivca. V kaj sem bila oblečena, res nisem hotela tega, kaj sem rekla, kaj sem naredila?

Ne znam zares opisat občutkov, vse skupaj se mi je gnusilo, sama sebe nisem prenašala. Vsi dotiki, vse besede so me rezale kot noži, vso psihološko izsiljevanje. Kot da bi hotela izjokat vso grozo, ki se je nabirala v meni, vso bolečino, ko sem ga bila prisiljena čutit v sebi. Pa ni šlo. In občutek tega, da ima nekdo drug tvoje telo pod nadzorom, je nekaj najhujšega. Še zdaj imam težave s sanjami, s samopodobo. Komaj tri leta po prvem posilstvu sem uspela povedat najboljšemu prijatelju, ki mi res stoji ob strani. Brez njega me verjetno ne bi bilo več. Počasi se učim živet s tem in se sprejemat. Počasi s pomočjo prijatelja in terapevtke spoznavam, da nisem bila sama kriva, da sem prvič zmrznila. Da nisem sama kriva, da je bil močnejši od mene.

 #jaztudi, marec, 2018 

Nedelja zvečer. Prihajam nazaj v Ljubljanu zaradi jutrišnjeg predavanja. V stanovanje sem prišla pozno, okrog pol noči. Cimra se je družila z dva fanta, ki sem jih takrat spoznala. Druženje, muzka, nekaj kozarcov vina. En med njimi je ves čas probal vsiliti razgovor o sexu, čemu sem se diretkno uprla in povedala da me ne zanima dolžina njegovega penisa ali kdaj je in s kom nazadnje fukal. Odšla sem v svojo sobo. Zelo čuden občutek se zbudil v meni in sem zaklenila sobo, vendar tega nikoli prej nisem naredila. Zaspala sem. Sred noči me zbudi agresivno trkanje po vratih. Vprašam kdo je, kaj hoče. Slišim moški glas, odpri, rabim vžigalnik. Še v polusnu odpiram vrata, pred mano se prikaže nož in moški v spodnjih gatah. Šok. Poskušal je nasilno vdret v sobo ampak sem se dovolj hitro znajdla. Žal, preveč preživljenega nasilja v življenju. Ugrabim nož, se poškodujem na njega ampak ne čutim bolečine. Ne ustrašim se, ne zakorakam nazaj. Napadam, pograbim kljuko od vrat in mu s vso svojo močjo pritisnem roko. Zajauka in se umakne. Ne vem kaj narest. Zaklenem se, tresem, jokam. Zakaj spet? Zakaj se mi spet to dogaja? Kličem policijo, ki rabi 45min da pride. (Stanovanje je znotraj obvoznice, ura je 3-4 zjutraj ponedeljek). Obnašanje policije ob prihodu je pa neka nova tema. Vse v vsemu, zgodilo se mu ni nič. 

#jaztudi, marec, 2018

Zgodilo se je nekega večera na delovnem mestu. Delala sem namreč v lokalu, kjer smo vsak vikend imeli evente do jutra. V lokalu smo delale predvsem študentke. Izkušnje so bile irelevantne, važno je bilo, da smo bile sposobne v hitrem času postreči pijačo in da smo izgledale dobro. Večkrat se mi je že zgodilo, da so fantje zaradi mojega videza in obnašanja testirali meje okusnega. Včasih tudi šli čez. Tisti večer smo delale vse študentke skupaj. Bil je zabaven večer, dobra glasba, malo alkohola. Včasih smo med nočno spile nekaj 'kratkega,' da smo držale nivo energije z obiskovalci. Za nekaj časa (morda minuto, dve) sem pustila kozarec skrit za šankom in šla v skladišče po pijačo, ki je pod šankom ni bilo več. Ko sem se vrnila, smo s sodelavkami nazdravile. Čez nekaj časa, ko sem zaključevala izmeno, nisem bila več zmožna šteti denarja. Od takrat dalje se spomnim le tega, kako sem hodila iz lokala in jutra, ko sem se z bolečino v glavi zbudila v neznanem stanovanju z dvema neznancema. Ki sta me izkoristila. V sramu sem ju prosila, da me peljeta domov. In to sta naredila. Na kamerah v lokalu se jasno, nič ne vidi. Prič ni. Vsaj niso bile trezne, kot pravijo. Nekateri so mi rekli, da sem si to zaslužila. Ker je pač zgledalo, da se ne zabavam. Ostali so bili tiho in poslušali. Nihče pa se ni postavil zame. Kar je bolelo še najbolj. #jaztudi

 #jaztudi, marec, 2018

Avgusta 2016 sem odšla ven v krajevni lokal. Spila sem par pijač in potem se ne spomnim skoraj nič, samo par odsekov. Spomnim se, da sem odšla 2x na stranišče, potem se spominjam samo glasov v moji kopalnici doma.”Stuširati te moramo z mrzlo vodo!” in nato spet:”To sigurno ni samo od pijače, saj ni toliko popila, vrgli so ji drogo v pijačo!”, nato spet luknja. Naslednje, kar se spomnim je, da sem ležala v postelji nad mano obris neke osebe, obris je črn, ne vidim kdo je, vidim, da oseba kleči nad mano in v ozadju rahli žarki svetlobe skozi žaluzije, moralo je biti proti jutru, nisem se mogla premakniti niti spregovoriti, potem spet luknja…

Zbudim se zjutraj okoli 6,7 ure, ob sebi zagledam nekega fanta, leži na trebuhu zgoraj brez, njegove hlače so na fotelju. Oblečen imam samo modrček, spodaj sem gola, moje hlačke ležijo pri njemu ob steni. Vstanem in grem na stranišče, spodaj me peče spolovilo, opazim tudi modrico na stegnu in buško na čelu. Ne vem kaj se dogaja, sram me je, da se ne morem spomniti. “Nisi bila posiljena, nemogoče, da se je tebi to zgodilo!”

Odidem do fanta in mu rečem, da naj gre. Poznam ga na videz. On išče cigarete, vprašam ga ali so to njegovi na nočni omarici v spalnici. Odgovori, da ne, vzame ključe od avta in odklene stanovanje, da bo šel. Dobim preblisk: “O faq se nekdo je bil v mojem stanovanju.”, pomislim na njegovega prijatelja, vendar se ga ne morem spomniti. Fant, ki se je zbudil zraven mene me objame in gre. Sprašujem se:”Zakaj si me objel, fuj, fuj, kaj se dogaja, kaj bom sedaj naredila. To noben ne sme izvedeti!”, je bila moja prva misel.

Grem na stranišče in bruham, imam drisko, trese se mi telo, srce mi razbija, težko diham. Odidem v dnevno sobo, opazim, da mi manjka 100 eur, jokam, ker mi ni nič jasno, pokličem prijateljice naj mi povejo kaj se je dogajalo. Povedo mi, da sem šla v lokalu na wc, padla v nezavest, nisem hodila, iz ust mi je šla pena. Domov me je pripeljal fant, ki je bil kasneje med osumljenci in prijateljica, osumljenec je odšel. Prišla je še ena prijateljica, da so me lahko večkrat stuširale, da sem prišla k sebi. Povedo mi, da, ko so me stuširale so odšle domov, ker sem začela hoditi in sem jim rekla, da sem ok. Sama se tega nič ne spomnim. Povejo mi še, da so izvedele, da so kasneje do mene prišli 3 fantje. V dnevni sobi na stolu opazim tudi bel prah, kot droga. Začne se mi podirati svet, grem pod tuš in hočem sprati to umazanijo iz sebe. Počutim se ničvredno, v glavi 1000 vprašanjev: “Zakaj sem odšla ven, zakaj sem pustila pijačo na šanku, zakaj so mi to naredili, s čim sem si to zaslužila?”

Primer sem prijavila prepozno, ko sem prijavila tudi tatvino se denar čudežno vrne nazaj v stanovanje brez vloma. Tožilstvo je primer zavrglo, ker ni bilo dovolj dokazov in, ker policija po mojem mnenju ni dobro raziskala primera.

Zase sem že zmagovalka, saj so vsi mislili, da bom tiho. Bila sem že čisto na tleh, ampak sem se pobrala, vstala še bolj močna in glasna. Preživela sem! S svojo zgodbo želim spremeniti pogled na spolno zlorabo. Želim, da je vsaka ženska uslišana in, da take primere policija jemlje bolj resno. Želim biti navdih za vse, ki nimajo dovolj moči, da bi povedale na glas, za vse, ki so se borile pa na koncu niso več zdržale, za vse, ki so tiho in si še ne upajo spregovoriti.

Ker nisem odnehala naj bi moj primer zopet poslali na tožilstvo, tako spet čakam kako se bo odločil tožilec.

Če je ženska v mini krilu – še ne pomeni, da jo lahko posiliš.

Če ženska pije in je omotična – še ne pomeni, da je privolila.

Če je ženska v nezavesti – še ne pomeni, da to lahko izkoristiš za zabavo.

Če ženska pleše in se spogleduje s tabo – to ne pomeni, da želi spolni odnos.

Pitje ni zločin, posilstvo je!

Vsako kaznivo dejanje prijavite policiji, odidite takoj k zdravniku in se ne tuširajte, da ne uničite dokazov.

BODI MOČNA IN GLASNA. SPREGOVORI!

#jaztudi, maj 2018